MINGALABAR!

…tako pozdravite, ko stopite na tla dežele po imenu Myanmar. V časih, ko smo mahali z zastavicami v pozdrav njenemu poglavarju U Nu-ju, smo jo poznali pod imenom BURMA. Leži med Bangladešem in Indijo na zahodni strani ter Kitajsko, Laosom in Tajsko na vzhodni strani. Obala bengalskega zaliva in Andamanskega morja spada v Indijski ocean, dolga je 1930 km, meja z omenjenimi državami pa je dolga 5876 km. Površina celotne države je 678500 km2.

Podnebje je tropsko, monsunsko, večja vlaga in deževje je poleti- od junija do septembra, manj od decembra do aprila. Hkakabo Razi je najvišja točka na severu dežele, leži v predelu indijskega visokogorja in meri 5881 m. Burma ima 42,5 mio prebivalcev v povprečni starosti 25,5 let, saj je populacije nad 65 let le slabih 5%. Imajo tudi AIDS ( cca 2% po meritvah leta 2001). Religija: budisti 89%, Kristjani 4%, muslimani 4%.Večina prebivalstva so burmanci . Uradni jezik je burmanski. Leta 1995 je bilo 83% ljudi pismenih, domačini pa pravijo, da je procent še višji!

Burma je bila dolga leta v lasti Angležev, kasneje vključena v indijsko kraljestvo, nato kot indijska provinca, od leta 1937 samostojno vladajoča kolonija. Leta 1948 je postala neodvisna članica Združenih narodov in velika prijateljica Jugoslavije…V letih 1962 do 1988 je deželo vodil general NEWIN, najprej kot vojaški vodja in kasneje tudi kot politični programer dežele. Po letu 1989 se je v vojaško hunto, ki sedaj vlada v deželi, preveč vpletala opozicijska voditeljica SAN SUU KYI, zato so jo večkrat zaprli v hišni pripor (tudi januarja 2004 je bila zaprta).

Združene države Burme imajo 7 držav in 7 pokrajin. Leta 1989 je vojaška oblast spremenila kar nekaj imen v Burmi. Le ta se je preimenovala v MYANMAR, posamezna mesta in pokrajine, reke…so dobila prav tako druga imena. Rangun je sedaj Yangun, Patan je Batan… Myanmar ima več univerz, veliko višjih in strokovnih šol, obvezno je šolanje v rangu naše osemletke. Študenjtje se vozijo na predavanja s kolesi, zelo veliko se vozijo z mopedi in malimi motorji. Avtomobilov ni veliko, tisti, ki pa so, so stari. Redko vidiš evropski ali japonski avto. Nekaj dobrih terencev smo videli, lastniki so, po pripovedovanju domačinov, »prijatelji vojaške hunte«.

Burma je poljedelska dežela, še vedno prevladuje riž (slika tovorjenja riža), zelo pomembno mesto pa ima zelenjava, predvsem za domačo uporabo. Na jezeru INLE ustvarijo velik pridelek zelenjave na tako imenovanih plavajočih vrtovih( slika jezera in plavajočega hotela). Preizkušajo pa se myanmarci tudi v pridelovanju grozdja, po vzorcu Evrope ( predvidevam, saj smo videli kar nekaj napisov nemških in francoskih imen pori vhodih v vinograde).

Burmanski KYAT, čat, ni vreden kaj dosti. 1 USD je 800 čatov ( januar 2004). In za 100 čatov dobiš nekaj kilogramov sadja. Sadje in zelenjava (mandarine, banane, kokos, papaja, ananas, jabolka, zelje, cvetača, fižol, čebula, česen, repa, paradižnik, paprika, začimbe vseh vrst…) je resnično smešno poceni. Če vse to primerjamo z njihovimi plačami, se da tudi tam preživeti. Plača dobrega zdravnika v Rangunu je 50 USD, vendar pa turistični vodiči in postreščki, ki se gibljejo povsod tam, kjer je turizem, zaslužijo bistveno bolje. Običajno se ljudje preživljajo z 10 –15 USD mesečno, ker več ne dobijo…

Cena stanovanj je temu primerna. Tri do štiri sobno stanovanje v Rangunu ali Mandalayu stane manj kot 1 mio sit, luksuzno vilo, še staroangleško, pa je možno kupiti za 2-3 mio sit ( po razlagi in opisu naših vodičev, ki so bili vsi izobraženi). Gradnja novih hiš je še vedno v starem slogu. Vozni park je zelo star. Avtomobili so z oznakami, ki jih nisem še nikoli videla, vmes je nekaj korejskih, pa tu in tam japonskih, videli smo celo en mercedes, pa še ta je bil državniški… Hoteli so lepi, imajo kar nekaj svetovnih verig (HOLIDAY INN ali SOFITEL), drugi hoteli z bolj nacionalnimi imeni so v glavnem s 5* ali 4*, tudi ostali hoteli na naši poti, ki bi jim dali 3*, so urejeni, morda ne opremljeni najsodobnejše, vendar zelo dostojni, seveda pa tudi zelo poceni. Cena hotela 5* z bazenom, za dve osebi za noč z zajtrkom v Rangunu je bila 35 USD, lahko pa je tudi nižja cena - glede na letni čas.

Pri vsej revščini, pa so bajno bogata svetišča bude. Primer je pagoda ŠVEDAGON, v in na kateri je 66 ton zlata ( več kot v angleških trezorjih),5000 diamantov, največji meri 76 karatov, visoka je 99,6 m. Podobnih, vendar ne tako velikih, smo na naši poti videli še veliko. Seveda pa se je pred vsako pagodo potrebno sezuti. Izjem ni, niti za državnike, ne domače, ne tuje. Lahko te tudi malo zebe, nihče te ne vpraša po počutju. Začeli smo mrzlično iskati osvežilne robčke, prepričani, da bodo podplati umazani tako, da jih ne bo možno očistiti. Pomota! Skoraj ni bilo kaj brisati. Bolj smo se brisali zaradi občutka! Ob vznožju pagode so razporejene male kapelice, pred katerimi so kipci bude. Vsaka kapelica nosi ime tedna.Od tu razlaga imen ljudi: ob rojstvu dobi otrok tri imena: ime planeta, ime tedna in dodatno ime po želji. Priimkov burmanci ne poznajo. Imena v tednu: rojeni na nedeljo: garuda (ptič), ponedeljek: tiger, torek: lev, sreda dopoldne: slon z okli, sreda popoldne: slon brez oklov, četrtek: miš, petek: giny peck –morski prašiček, sobota: zmaj. Kipce – bude mimoidoči polivajo z vodo na mestih, kjer si želijo največjo moč ali čutijo bolečino. Seveda moraš polivati kipec dneva, na katerega si rojen!

Po prostranih površinah območja pagode vidiš tudi menihe.Ti so obvezno pobriti in nosijo rjave obleke, bolj podobne haljam, oziroma ogrinjalom. Ženske redovnice, so prav tako pobrite po glavi, nosijo roza ogrinjala – razlikujejo se torej le po barvi obleke, sicer jih nemalokdaj sploh ne bi prepoznali! V bližini kraljevske ladje (kopija) KARAWAY na Kraljevem jezeru, si privoščimo kosilo v urejeni restavraciji. Plačilo - 1,5 USD za hrano, 2.3 USD za pijačo, oziroma bolje rečeno, dve mali domači pivi. Najedli smo se odlično, pili bi lahko tudi manj... Seveda gledano primerjalno. Vendar , to je Myanmar. Pijača je zelo draga. Nikjer nismo videli pijanega človeka, na vsej poti niti ene nesreče. Tudi to se sklada z njihovo vero, budizmom. Budisti ne pijejo alkohola! Avtomobili vozijo počasi, veliko trobijo, sicer nismo vedeli, zakaj in to najbolj po najširših cestah, ko vozijo vzporedno kar po trije, prostora je dovolj!

BAGAN (Pagan). Mesto tisočerih pagod (slika). Mesto je staro 1800 let. Od 5000 pagod, kolikor jih je bilo v okolici zgrajeno, jih je danes še 2200. Čudo sveta za turiste, še bolj za arheologe. Zanimivi so ogledi pagod, pa izdelava okrasnih premetov, rezbarjenje in barvanje z naravnimi in umetnimi barvami, kolesarjenje po okolici ter slikanje sončnih zahodov. Sončni zahodi so fotografska posebnost te dežele.

MANDALAY. Čudovito mesto, lepše od Yanguna, nekdaj je bilo to tudi središče Burme (eden od kraljev je center države prenesel na Yangun). Mandalayski hrib in njegovih 1729 stopnic, občudovali smo jih kar z dvigala… Ogledali smo si največji samostana v deželi AMARAPURI, videli najdaljši most na svetu (1400 m), nato pa poleteli proti jezeru Inle. V restavraciji, kar med kosilom, v bližini letališča Heho, so nas domačini za en dolar zmasirali vsaj tako dobro, kot v ljubljanskem tajskem masažnem salonu (kjer masaža ne stane le en dolar!). Inle- plavajoči vrtovi, čudoviti ljudje, obisk mačjega samostana, obisk vasi Padaung, kjer živijo »dolgovratke«, ženske, ki jim že od mladih let okoli vratu dajejo kovinske obroče, kar predstavlja poseben obred. Menda delajo to sedaj le še zaradi turizma, saj vsak ogled stane, to pa je kar dober vir preživetja za celo vas. Kako se počutijo ženske? Menda jim ni hudega, le vretenca se jim lahko sesedejo, če jim slučajno nenadoma odpnejo kovinsko ovratnico…. Obisk pagod SHWEINNTAIN, kjer so v dolžini nekaj sto metrov same stojnice s spominki. Nepozabno doživetje videti mlade fante, ki kvačkajo prtičke! Nadaljevanje poti preko podzemnih svetišč v PINDAYI, kjer je nekaj tisoč budinih kipcev, skoraj vsi so zlati, nihče pa ne ve, zakaj so jih nosili prav v omenjeno jamo. Nadaljujemo do mesteca KALAW, 1400 m nad morjem, do hotela, ki stoji v dolini pinij in je v bistvu en sam botanični vrt. Naslednji dan gremo še na nekaj urni trecking in že se odpravimo na zadnji del poti: počitek ob morju.

Preko letališča Heho v Ngapali beach. Ne vem, kaj je lepše: pogled na zaliv z mivko, hotelček na sami obali, kjer je vsaka soba v svoji hišici, okus odličnega koktajla ob gledanju sončnega zahoda… Odpeljem se s kolesom na oglede v bližnje vasi, kjer se čudim avtomobilom(slika ) kakršnih sploh nismo nikoli videli, kjer opazujem male šolarje, ki preživijo večino dneva v šoli, kjer me spremljajo vaški psi, prijazni in nenevarni, kjer srečam volovsko vprego, na vozovih pa sveže ribe, ki so jih pravkar pripeljali ribiči…Zvečer si ribe privoščimo ob našem hotelu(slika) kjer za kraljevsko porcijo odlično pripravljenih rib s pijačo in seveda v dobri družbi, odštejem štiri dolarje, kar ni niti 800,00 SIT.

Vsega lepega je enkrat konec. Ponovno Yangun in povratek domov preko Kuala Lumpurja, Frankfurta v Ljubljano. Vožnja z rednimi linijami je cca 190.000,00 sit, notranji leti, so poceni. Kmalu bodo ceste dokončane in bo tudi autostop zanimiv. Mislim, da bom prav kmalu ponovila tole potovanje. Razširila ga bom na del pešpoti ter na kolesarjenje, pa najem kakega terenca . Šla bom uživat neokrnjeno naravo, na kramljanje s prijaznimi in skromnimi ljudmi, daleč od politike, finančnega nereda, kraj, prometnih nesreč in še kaj…