Tri tisoč otokov, šestdeset aktivnih vulkanov. Stosedemindvajset milijonov ljudi, stosedemindvajset milijonov nasmehov. Nasmehi, ki nikoli ne usahnejo, neskončna dobra volja, večna pripravljenost na pomoč – velike skrivnosti izjemnega naroda.

Zabavnih, zanimivih pet tednov sem preživela na Kyushuju, najjužnejšem izmed večjih otokov Japonske. Zaradi močnih vplivov Kitajske, Koreje, Jugovzhodne Azije in Evrope je izmed vseh predelov države vzhajajočega sonca kulturno najbolj raznolik. Njegova zgodovina se je bojda začela 14.500 let pred našim štetjem, v t.i. Jomonskem obdobju. Sklicujoč se na ljudsko izročilo je ravno iz Kyushuja izviral tudi prvi vladar, ki je poenotil vso Japonsko, širom nje še danes čaščen, Jimmu.

Državo prav gotovo lahko spoznavaš na dva načina – tisti bolj klasični je potovanje naokoli, ogledovanje znamenitosti in podobno. Sama sem tokrat prvič izkusila še drugega, spoznavanje ljudi. Pet tednov sem živela z Japonci, z njimi obedovala, se pogovarjala, gledala filme, hodila nakupovat. Dve družini, ki sta si me delili sta mi odkrili Japonsko tako kot bi je sama nikoli nebi, pa tudi če bi jo prepotovala čez in čez. Kljub temu, da sem videla relativno malo stvari – stanovala sem namreč vseh pet tednov v isti prefekturi in mi je bilo seveda sprva grozno, da mi ne bo dano videti Kyota z vsemi njegovimi templji, Tokya, Hiroshime, Nagoye … in še tolikih drugih mest, ki sem jih načitala v turističnih vodičih.

Namesto tega so me 11.7.2008, po dvodnevnem letenju ( iz Ljubljane sem letela v Helsinke, od tam v Nagoyo, nadalje v Fukuoko in končala v Miyazakiju – to je zneslo kar dobrih 17 ur samo sedenja v letalu) pripeljali v precej grdo vas, pred hišo, ki se ni zdela prav nič japonska in katere večidel je pravzaprav sestavljala tovarna lesa, ki je oddajala nadvse neprijetne vonjave. Po ogledu notranjosti se je vtis japonskosti popravil, vendar sta vonj in lokacija ostala. Zato pa sta bila moja gostitelja nadvse simpatična in že prvi dan naredila z odlično večerjo name dober vtis.

Prve tri tedne (z izjemo štirih dni kampa,) sem torej preživela v Kawaminamiju, majhnem, večinoma poljedelskem mestecu. Povsod izven »centra« so se namreč razprostirala polja riža in pokriti rastlinjaki, ki so večinoma služili gojenju manga in drugega sadja.

Moji dnevi so se začenjali z močnimi zajtrki ob pol osmih, sestavljenimi iz miso juhe (nekakšna gobova, vendar ne kremna), riža, jajc, ribe in, kadar sem imela srečo, kave. Zajtrk je bil pogosto najbolj obilen obrok in tega se nekako nisem mogla navaditi. Dopoldan sem ponavadi preživela kar v svoji sobi (bila je daleč najboljša v hiši, edina klimatizirana), po kosilu pa so me ponavadi odpeljali na kakšen ogled ali drugo aktivnost. Zvečer sem se ponavadi umaknila v sobo in brala, vsi ostali (poleg gostiteljskih staršev je bila doma tudi njuna mlajša hči), obsedeni s televizijo, ki so jo prižgali ob petih zjutraj (vrata med sobami so iz lesa in tankega platna, zato sem vse slišala) in ugasnili okoli dveh ponoči, so po večerji gledali japonske zabavne oddaje. Izjemno majhna količina spanja, ki so jo rumenkožci potrebovali me je navduševala, vendar še zdaleč ne tako kot njihove delovne navade.

Ti ljudje se nikoli niso ustavili, nobenih osemurnih delovnikov in nedelj niso poznali. Potovanja, da niso zanje, da oni morajo delati!
Nekega lepega dopoldneva si je oče (tam sem jih res klicala oče in mati) vzel prosto, mati je ostala v tovarni, in me odpeljal v svojo rojstno vas. Bilo je nadvse zabavno, kajti bil je eden izmed prvih dni in moja že tako slaba japonščina je bila še popolnoma zarjavela, on pa tudi ni znal besede angleško. Kljub konverzacijskim preprekam sem nekako uspela razumeti, da je danes poseben obredni dan in da bodo v lokalnem šintoističnem templju izvajali kaguro (značilni ples, kjer so plesalci oblečeni v bela oblačila, na glavah imajo maske in uprizarjajo legende o njihovih bogovih. Le ti so precej »človeški«, pogosto je namreč vmešana pretirana uporaba alkohola, ljubezen, celo incestna razmerja). Bila je ena prvih in najlepših izkušenj, saj sem poleg pristne tradicije dobila zvrhan kup prijaznosti vseh prisostvujočih, sicer samih gospodov v zrelih letih. Edina, poleg mene, prisotna ženska je skrbela, da so imeli vsi polne kozarce in tu sem prvič, pozneje pa še mnogokrat, zapazila izrazito podrejeno vlogo žensk. Po plesu, ki ga je spremljala živa glasba, je sledila maša, za naše standarde precej nenavadna. Tam je sicer res bil »duhovnik«, zelo lepo oblečen in vse, molil je k oltarju in se obračal k ljudem. Verniki pa so vso zadevo jemali precej sproščeno – se pogovarjali, kadili in popivali. V tem duhu se je zaključila ne le maša vendar celotna prireditev – Japonci ga strašno radi pijejo, res pa je tudi, da je večina pijana po 3dl piva kar je nadvse komično. Poleg piva je zelo popularno tudi riževo žganje – t.i. sake, katerega je mogoče dobiti z različnimi vsebnostmi alkohola, pa tudi način pitja ni vedno enak, nekatere sorte se namreč pije tople (te ponavadi niso prav močne).

Prve dni sem imela stalno grozljivo mišično vročino v obustnih mišicah, tekom celega meseca pa razjede na ustnicah – neprestano smehljanje je naporen šport, vendar se mu ob vseh obiskih in sprejemih, ceremonijah in vsem ostalem ni mogoče izogniti. V mojem malem mestecu namreč velika večina še nikoli ni videla belega človeka in pogosto sem se počutila kot kakšna izjemna eksotična žival. Vsi so govorili kako sem lepa, srčkana in sploh so me obkladali z nadvse prijetnimi pridevniki. Obravnavali so me kot princeso, dva gospoda sta mi celo ponudila svoje sinove za možitev, a sem mikavni ponudbi zavrnila. Kljub visoki tehnološki razvitosti je namreč mesto japonske žene še vedno za štedilnikom, nikoli ne hodi ob možu, vedno petdeset metrov za njim, tudi pri odločitvah nima prave vloge. Nikakor se ne štejem med feministke vendar se mi je zdelo, da bi se ne mogla povsem umestiti v družbo.

Neverjetno drugačne so tudi šolske institucije – kakšna disciplina, kakšna pridnost! Japonski otroci hodijo v šolo šest dni na teden, ponavadi deset ur na dan (v to so sicer vštete tudi športne aktivnosti v popoldanskih časov). Med letom imajo praviloma dva do tri tedne počitnic, pa še takrat večina otrok prostovoljno hodi v šolo. Šolske uniforme so v glavnem povsod obvezne, predpisana je tudi frizura, make – up in barvasti nohti so povečini prepovedani, da o piercingih ne govorimo. Iz več »intervjujev« sem izluščila, da se učijo v povprečju tri ure dnevno, pred preverjanji pa tudi sedem do osem ur. Količina domačih nalog je enormna, kljub temu so me vsi, ki sem jih povprašala po sankcijah za tiste, ki jih ne delajo, samo debelo pogledali in se v zadregi nasmejali, kot bi jih vprašala zakaj trava na njihovem igrišču ni modra. Je pa res, da je na Japonskem največ samomorov prav v obdobju vpisa na univerze, kajti ljubezen in družina sta v primerjavi s kariero za Japonce absolutno drugotni vrednoti.