Pariški Slovenec, fotograf in konceptualni umetnik Evgen Bavčar, posebej za Adrenalin

Rojen je bil leta 1946 v Lokavcu pri Ajdovščini. Pri enajstih letih je izgubil vid. Maturiral je na gimnaziji v Novi Gorici. Diplomiral je iz filozofije in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 1972, je s štipendijo francoske vlade nadaljeval študij filozofije in estetike v Parizu. Od leta 1987 redno razstavlja, saj ima za seboj že več kot osemdeset samostojnih razstav na vseh koncih sveta, o njegovem delu so bili objavljeni številni članki, eseji in študije, izdal je vrsto publikacij, redno sodeluje v različnih radijskih in televizijskih oddajah ter vodi seminarje o fotografiji in predava na mednarodnih strokovnih srečanjih širom po svetu.

Kako prenašate etiketo "slepega fotografa"?
Bavčar: Zadovljen sem, da se me vse manj omenja predvsem kot slepega fotografa, vse bolj pa normalno, kot fotografa, oziroma konceptualnega umetnika. V Parizu se strokovno ukvarjam z raziskovanjem na področju estetike in filozofije, samo umetniško izražanje, pa je seveda nekaj povsem drugega. Ne fotografiram zato ker ne vidim, temveč ker menim, da ima vsak človek, tudi slep, pravico do izražanja podobe. Navsezadnje nas je slepih v fizičnem smislu, na svetu najmanj kakšnih petdeset milijonov. In v tem smislu, naj bi bili vendarle nekako enakopravni. Za mene je fotografija predvsem kontaktiranje preko podobe in predvsem komunikacija z drugimi. Gre za notranji in zunanji pogled in obratno, oziroma pogled mojega tretjega očesa. V današnjem svetu vizualnosti poskušam slediti tistemu, kar je človeštvo počelo že od nekdaj. Iti tipajoče in nevidno v nezano. Kajti z vidnejem in vidnostjo je tako, kot je z oktavami pri klavirju. Naše vidno polje v tej primerjavi zajema le kakšno oktavo, medtem ko naj bi imel okvir več kot petdeset oktav. Pri fotografiranju se trudim vzpostaviti predvsem odnos med vidnim in nevidnim svetom.

Zakaj ste se odločili, da bo sredstvo vašega umetniškega izražanja in udejanja vizualni medij in to prav fotografija?
Bavčar: To je že tradicionalno vprašanje. Tudi prijatelji me sprašujejo zakaj se nisem odločil na primer za glasbo, ali za kakšen drug "tradicionalni" poklic, ali medij primeren za slepe. Nenadoma sem bil dobesedno potisnjen v določen socialni, psihološki, tudi zgodovinsko pogojen geto. Na splošno namreč velja kar nekakšno pravilo, kateri poklici so primerni za tako imenovane hendikepirane, v mojem primer, slepe osebe. Tudi sam sem bil na primer nekaj časa operater v telefonski centrali. Odločil sem pač za fotografijo. Gre namreč za določene klišeje, ki pa se vendarle počasi spreminjajo in trudim se, da bi k temu s vojim delom in vplivom, prispeval tudi sam. Človeško življenje je nenehen možganski proces. Kajti človeški pogled je nekaj nenavadnega, je čudež narave. Sam osebno seveda nimam konkretnih vizualnih zaznav, jih pa imam preko drugih čutov, predvsem preko možganov. V sebi nosim nekakšne spominske "pramateriale" videnja. Pomembni pa so tudi čustveni impulzi, ki jih nosiš in razviješ v sebi.

Na vaši zadnji ljubljanski razstavi, je morda še posebej izstopajoč ženski akt. Zakaj?
Bavčar: V aktu vidim predvsem bibličnost. Šlo naj bi za Adama in Evo, ki sta se zavedala svoje golote in sta se hkrati tudi zavedla, da sta smrtna. V človeškem telesu je namreč vselej nekaj lepega in ko fotografija fiksira določen trenutek lepega telesa, ga postavi v nekakšno iluzurično večnost. Gre pa res tudi za moj specifični odnos do akta, kajti tudi eksistenčno sem na strani grškega boga Erosa, ki je živel v temi, dokler ni Psiha prižgala luči ter ga s tem izdala, ko ga je pogledala. Tako je moja fotografija med drugim, tudi reminscenca na ta mit. Akt zame torej ni le fotografsko načelo, temveč mi gre za lepoto telesa, ki jo v določenem trenutku fiksiram, kot neponovljivo lepo trajanje v času.

Kako pa glede na vašo slepoto izgleda povsem praktična realizacija oziroma postopek nastanka posamezne fotografije ali cikla?
Bavčar: Če delam na primer portret, delam v temi, z ozadjem črnih in belih zaves, seveda tudi ob pomoči modela. Če pa imam dovolj časa, si privoščim pomoč še koga. Trenutno eksperimentiram z infratehniko, kar je izredno zanimivo, je pa tudi precej zahtevno. Za samo tehnično obdelavo pa poskrbi ustrezen mojster oziroma strokovnjak.

Že dolga leta živite v Parizu, ste tudi francoski državljan. Kaj vam pomeni Pariz, ki je vsaj nekdaj veljal za nekakšen simbol ali sinonim za umetnost, kot nekakšna evropska, skoraj kultna kulturna metropo¬la?
Bavčar: Pariza nisem nikoli jemal ali doživljal v smislu nekakšne tovrstne eksotike. Kar pa mi je Pariz res dal, je predvsem francosko spoštovanje kulture, svetovljanstvo in toleranca do različnosti. Seveda pa so bili pomembni tudi stiki z vrhunskimi evropskimi intelektualci. Sploh pa sem ostal v Parizu, ker sem hotel uresničiti nekatere projekte, ki bi jih v Sloveniji najbrž zelo težko, ali pa vsaj precej težje.

Ali je bilo to vendar le tudi v povezavi z vašo slepo¬to?
Bavčar: Mogoče deloma. Sicer sem bil prvi slep profesor na eni slovenskih srednjih šol. Toda takšne prakse bi lahko bilo več. Že samo čez mejo, v italijanski Gorici, ni bilo že zdavnaj kaj takšnega nič nenavdnega. Pri nas pač tedaj enostavno še ni bilo takšne tradicije. Prav tako je dejstvo, da ni vsaj zaenkrat, še nikjer na svetu fotografske šole za slepe. Sedaj pa, ko že vrsto let predavam po različnih državah vem, da se reči bistveno spreminjajo. Brez dvoma je res, da je odnos do slepih Ijudi v Parizu precej drugačen kot pri nas. To sva preizkusila tudi s slovenskim prijateljem, ko sem bil jaz dejansko slep, on pa se je le delal splepega in sva se sprehajala po Parizu, kot bi bila slepa oba. Bila je nadvse zanimiva avantura in izkušnja, ki je povedala marsikaj o tamkajšnjem odnosu do hendikepiranih.