52 let po izstrelitvi Sputnika 2, prvega vesoljskega plovila z živo posadko na krovu, skupina The Stroj na radijske valove pošilja novi single. Laika, kozmična himna, posvečena potepuški psički iz moskovskih ulic, ki se je kot prva vesoljska potnica zapisala v zgodovino ter svoje življenje končala v tišini vesolja kot predhodnica kozmonavtov. Obenem skladba govori o minljivosti prav vsake zmage ali poraza, in sili k razmisleku o človeštvu, večnosti in posledicah naših dejanj.

Single Laika je prva posneta skladba zasedbe The Stroj v novi zasedbi, hrumenje strojev in bobnenje tolkal pa se je v kozmični tišini tokrat umaknilo eteričnemu ženskemu vokalu, sikanju električne napeljave v vesoljskem modulu ter odmevu Laikinega cvileža iz brezna časa.

»Skladba Laika je bila prva, ki smo se jo lotili s prenovljeno postavo, končni studijski izdelek pa lepo odraža naše nove glasbene koordinate. Večino zvočnega materiala za Laiko sem posnel med letošnjim bivanjem v Berlinu in Moskvi, kjer je nastala tudi osnovna zamisel skladbe, navdihnjena z zgodbo o potepuški psički, ki je v tekmi za tehnološki prestiž in ideološko nadvlado med hladno vojno postala prva vesoljska potnica in žrtev obenem. Zvočni material je z velikim občutkom uglasbil Jure Golobič, Eva Breznikar pa je z besedilom in subtilno interpretacijo skladbi dodala še močno sporočilno dimenzijo. Tempo skladbe, 103 udarce na minuto, ustreza Laikinemu srčnemu utripu, ki so ga nekaj ur pred njeno smrtjo zabeležili senzorji na njenem telesu. Verjamem, da bomo z Laiko našo glasbo približali tudi tistim, ki so nas kot tolkalce doslej poslušali bolj od daleč,« je povedal ustanovni član in vodja zasedbe The Stroj, Primož Oberžan.

Glasbeni kolektiv The Stroj je nastal leta 1997 v Laškem. Na začetku je deloval kot osemčlanska tolkalska zasedba, katere inštrumentarij so sestavljali odpadni plastični in kovinski sodi, odsluženi strojni deli ter različna delovna orodja. Za zgodnje obdobje kolektiva The Stroj so bile značilne izrazito tolkalske kompozicije, ki so temeljile na udarnih, mehanično strukturiranih ritmih ter industrijsko zvenečih tolkalih. Glasba iz tega obdobja je zabeležena na albumih Ventilator (1999) ter Gremo! (2002). S pridružitvijo slikarja in glasbenika Aleksija Kobala so zvok obogatila še izvirna pihala in strunski inštrumenti, ki jih lahko slišimo na albumu Cona/The Zone (2006). Pod producentsko taktirko vseh treh albumov se podpisuje Aldo Ivančič (Borghesia, Bast), ki je pomembno vplival na zvok kolektiva v tem obdobju.

The Stroj je postal prepoznaven predvsem po neposredno fizičnih ter udarnih glasbenih nastopih, temelječih na izraziti ritmiki izvenserijskih tolkal, spektakularni pirotehniki ter nenavadnih prizoriščih kot so kamnolomi, rudnik, predelan mestni avtobus ter različni industrijski objekti. V preteklem desetletju je The Stroj uspešno nastopal na festivalih po Evropi, državah nekdanje Jugoslavije ter v Singapurju.

Leta 2000 je The Stroj prejel nagrado Zlata ptica za dosežke na področju glasbe, TV Slovenija pa je o njih posnela dokumentarni film (režija: Brane Bitenc, scenarij Edvard Žitnik). Leta 2006 so v Cankarjevem domu sodelovali pri plesno-glasbeni predstavi Začasno avtonomna cona.

V začetku leta 2007 je The Stroj zapustila večina sodelavcev, ki nadaljujejo delo pod imenom StrojMachine.

Aprila 2009 je The Stroj v prenovljeni zasedbi na čelu z ustanoviteljem Primožem Oberžanom nakazal prehod v novo dobo ustvarjanja in korenite spremembe v zvočni in vizualni podobi kolektiva, ko je v ljubljanskem Kinodvoru javnosti premierno predstavil projekt Kymatikon. S tem projektom, poimenovanem po stroju za kymatično vizualizacijo zvoka, je The Stroj nastope začel nadgrajevati z video projekcijami neposrednih zvočnih učinkov v različnih vrstah tekočin in snovi v prahu. Glasba The Stroja danes še vedno temelji na izrazitih in kompleksnih ritmičnih strukturah ter značilnem zvoku tolkal in zvočnih strojev lastne izdelave, dopolnjenem z elektronsko manipuliranimi terenskimi posnetki, starimi elektronskimi inštrumenti, različnimi električnimi napravami in orodji ter ženskim vokalom.

Eva Breznikar – tolkala, vokal
Anže Žurbi – tolkala
Žiga Kožar – tolkala
Matej Selan - Bib – tolkala
Primož Oberžan – tolkala, efektor, sampli, kymatika
Matija Jašarov – računalnik, klaviature
Jure Vlahovič – oblikovanje zvoka
Arnold Marko – video, kymatika
Luka Drinovec – kymatika