Al Di Meola se je rodil italijanski družini in odraščal v New Jerseyu. Učil se je kitaro in obiskoval lokalne salsa klube. Pod velikim vplivom jazz kitarista Larryja Coryella, se je vpisal na Berklee College of Music v Bostonu, kjer so njegove maratonske vaje tam še vedno legendarne (Al je še vedno mojster v tehniki, na osnovi katere še danes ocenjujejo druge kitariste).

Po krajšem nastopanju s klaviaturistom Barryjem Milesom, je leta 1974 devetnajstletnega Al Di Meolo opazil Chick Corea in ga povabil, da igra na njegovem albumu «Return to Forever».

Njegova zgodnja solistična dela je zaznamovala hitrost in strast, preko izzivalnega in odličnega albuma "Di Meola/McLaughlin/De Lucia (Guitar Trio)", s skladbama, inspiriranima z brazilskim zvokom "Cielo e Terra" in "Soaring Through A Dream", do globalnega romanticizma in s tangom «zaznamovanih» akustičnih zasedb: World Synfonia (ki je posnela tudi istoimeni album) ter druga World Synfonia, s katero je posnel "Heart of the Immigrants".

Od začetka solistične kariere, ko so albumi kot so "Land of the Midnight Sun", "Elegant Gypsy" in "Casino" bili med najbolj prodajanimi inštrumentalnimi albumi na svetu, je Al Di Meila nadaljeval z neverjetnimi in inovativnimi glasbenimi dosežki. Njegova fantastična tehnika in poglobljenost v glasbo sta postali svetovno znani, ko je leta 1974 s Chick Coreo posnel album "Return to Forever".

1980 je bilo leto zmagoslavja Super Guitar Tria, v katerem sta bila poleg Ala tudi Paco De Lucia in John McLaughlin. Album "Friday Night in San Francisco" je postal klasika, za katerega so poželi odlične kritike. Rezultat tega je bilo prodanih več kot dva milijona izvodov ter turneja, ki je trajala kar tri leta – od leta 1980 do 1983. Leta 1996 je Al Di Meola ponovno ustvaril zasedbo, tokrat z Jeanom Lucom Pontyjem in Stanleyjem Clarkom (The Rite of Strings). Zbral je tudi, po njegovih besedah, najboljšo zasedbo v svoji karieri z imenom Al Di Meola World Sinfonia 2000, v njej pa so bili glasbeniki iz Argentine, Kube in Izraela.

Med umetniki, s katerimi je Al snemal ali igral v svoji bogati karieri, so velikani kot so Chick Corea, Luciano Pavarotti, Paco De Lucia, Paul Simon, Phil Collins, Santana, John McLaughlin, Larry Coryell, Steve Winwood, Wayne Shorter, Herbie Hancock, Gonzalo Rubalcaba, Jaco Pastorius, Les Paul, Jean Luc Ponty, Steve Vai, Frank Zappa, Milton Naciemento, Egberto Gismonti, Jimmy Page, Tony Williams, Stanley Clarke, Stevie Wonder, Irakere in mnogi drugi.

Evokativne melodije in ritmična raznolikost albumov "World Sinfonia" in "Heart of the Immigrants" so nastale pod vplivom pokojnega argentinskega mojstra tanga Astorja Piazzolle. Na albumih "Kiss My Axe", "Infinite Desire" in "Orange and Blue" je Di Meola prikazal širok spekter kulturnih in glasbenih vplivov. Prijateljstvo med Di Meolo in Piazzollo je motiviralo slavnega kitarista za poglobitev njegove že obstoječe povezanosti z argentinsko in klasično glasbo.

Leta 2005 je izdal zgoščenko in DVD z naslovom »One Of These Nights«, za katero je imel tudi uspešno svetovno turnejo. Na plošči je sodeloval tudi Sturcz String Quartet. Na turneji je spet pokazal, da se je vrnil k električni kitari in glasbi, ki je zaznamovala njegovo kariero. Njegov predzadnji album, po mnenju mnogih svetovnih kritikov eden najboljših Alovih stvaritev, se imenuje «Consequence of Chaos» (2006, Telarc). Ta ponuja 15 originalnih skladb, pri ustvarjanju albuma pa so sodelovali Chick Corea, Steve Gadd, Barry Miles in John Patitucci. “Diabolic Inventions and Seduction For Solo Guitar, Vol. 1: Music of Astor Piazzolla” je njegov zadnji album iz leta 2007, s katerim spet izkazuje spoštovanje do velikana tanga Astorja Piazzolle.

Danes, po enaidvajsetih ustvarjenih albumih, neštetih nagradah (in treh zlatih ploščah) ter šest milijonih prodanih albumov, Al Di Meola še vedno posega po novih glasbenih teritorijih in si postavlja vedno nove izzive.