Zadeva se je med vrsticami imenovala tudi "Arktična ekstremna avantura". Prve težave so se začele z nacionalno selekcijo. Oktobra je bilo izbranih deset oseb iz vsake države, ki so bile povabljene v projekt Fulda Challange. Mednarodna selekcija se je dogajala v Suldnu v Italiji in je vsebovala podobne preizkušnje kot kasnejša dirka v Kanadi. Po zelo izenačenih rezultatih se je v ekipo Slovenije uvrstila Katja Kavčič kot najboljše dekle in Miran Stanovnik kot zmagovalec med fanti.

Februarja smo se odpravili v Edmunton, kjer se je zbrala karavana iz sed­mih držav Evrope in Kanade. Takoj smo začeli s tekmovanji, seveda smo prej prevzeli vozila, ki smo jih potem uporabljali naslednjih dvanajst dni za te ekstremne preizkušnje. Vsa vozila so imela štirikolesni pogon. Naša prva resnejša "ogrevalna preizkušnja" je bila dirka po zaledenelem jezeru, kjer smo se seznanili s tem, kakšne možnosti ima vozilo na tako gladki podlagi brez pravega oprijema. Potem nas je pot vozila do smučišča, kjer smo se pomerili v veleslalomu, progo pa je postavil veliki smučarski as, olimpijski zmagovalec Marcus Wassmeier.

Po tej preizkušnji pa nas je že čakala navigacijska vožnja z lovljenjem ideal­nega časa v cilju. Sledilo je prenočevanje v šotoru pri zelo nizkih temperatu­rah; okoli -30 stopinj celzija. Potem so iz dneva v dan sledile zelo dolge etape, ki smo jih premagovali z že omenjenimi terenskimi vozili. Med samimi dnevn­imi etapami pa so nas čakale še posebne "pustolovščine" kot dirka z motorn­imi sanmi in uporaba satelitske navigacije, tekma s pasjimi vpregami, plezan­je po zaledenelem slapu, gradnja iglujev, štafetni tek s krpljami po 5 km dolgi progi. Eden od članov ekipe se je pomeril tudi pri gorskem zimskem vzponu s približno 800-900 m višinske razlike. Povzpeti pa se je moral s krpljami in spustiti z smučmi po zelo zahtevnem ledenem in kamnitem terenu. To je bila zagotovo najtežja vztrajnostna preizkušnja. Katja Kavčič je prijetno pre­senetila pri tako imenovanih gospodinjskih preizkušnjah, kot so pospravljanje šotora. kuhanje itd.. pa tudi pri "moških in ukazovalnih sposobnostih", tako da je veliko prispevala k zelo dobri uvrstitvi na tekmi v navigacijskih in vztra­jnostnih testih.

V finalu nas je pot vodila od Inuik preko Taktujaktu-a do eskimov, ki so nas naučili graditi igluje. Tam pa smo tudi doživeli najnižjo temperaturo: -45 stopinj celzija. Zadnjih 200 km poti do Tuka smo šli po zamrznjeni reki in pa morju. Poleti je ta pot nemogoča in je edino prevozno sredstvo v teh krajih ladja. Ves čas potovanja smo preizkušali hrano, ki jo na tem področju jedo lokalni prebivalci v taborih, ki so postavljeni le pozimi, ko so tod okoliščine za preživetje res ekstremne.