Velikokrat ste užitke iskali v vodi ali na tleh, zakaj ne bi poskusili uživati še v zraku? Kaj vas lahko ohladi bolj, kot prosti pad pri hitrosti 230 km/h, hkrati pa se vam od adrenalinskega 'overdosea' na tleh še nekaj časa tresejo kolena. Idealna priložnost za vse tiste, ki želite poizkusiti prosti pad, pa nimate časa za padalski tečaj, si želite samo popestriti počitnice, dan ali pa skok podariti nekomu za darilo!

Skočite v tandemu! Občutite na svoji koži, kako je, ko na višini 4000 metrov stopite pred odprta vrata letala in se zagledate v globino, se poženete iz letala in s hitrostjo več kot 200 km/h drvite proti zemlji. Slišite samo šumenje zraka, gledate druge padalce v zraku ali pa kako hišice pod vami postajajo hiše. Po minuti drvenja začutite, kako hitrost naglo pade in nad vami se odpre kupola padala. Šumenja ni več, tišina, čutite le rahel veter, ko jadrate kot ptica in si ogledu,jete okolico pod vami. Lahko pa si popestrite tudi ta del skoka, povejte to pilotu tandema in v hitrih zavojih, kjer izgubite 20 metrov višine v sekundi, se bosta zavrtela proti tlom. Vse potrebno za vaš užitek stori pilot - padalec za vami. Lahko se iz letala poženeta na glavo, zavrtita v salto naprej, nazaj ali naredita nekaj zavojev v zraku. Vse to v prvi minuti, potem pa še dobrih pet minut panoramskega jadranja do pristanka. Če želite, pa vam vse to posnamejo in fotografirajo, da boste imeli lep spomin na dan, ko ste bili v vlogi ptice.

In kdo so adrenalin team?
Vsi fantje so člani slovenske padalske reprezentance. Učitelji padalstva, ki v prostem času, ko niso na tekmi ali treningu, radi naredijo kakšen skok za svojo dušo ali popeljejo v zrak 'navadne' Ijudi in jim odprejo novo dimenzijo.

Matjaž Pristavec, svetovni prvak iz leta 95, skače že 13 let, ima za seboj že več kot 6600 skokov. Sedem let že skače v tandemu in je s 600 skoki med najbolj izkušenimi piloti tandemov pri nas. Poleg športnikov kot Jure Košir, Matjaž Vrhovnik in drugih, sta z njim skočila tudi najmlajši (7 let) in najstarejši (91 let) Slovenec, kar bi bil zanimiv podatek tudi za knjigo rekordov.

Domen Vodišek, večkratni držani prvak, je v padalstvu že 10 let in s 4200 skoki tudi zelo izkušen padalec. V tandemu skače 5 let in z njim naredi okrog 100 skokov na leto. Zaupanje pa so mu izkazali Rene Mlekuž, ministra Bavčar in Krapež in še nekaj drugih medijskih osebnosti.

Gorazd Lah, 3. iz svetovnega prvenstva '99, skače 6 let, s 3800 skoki je po stažu najmlajši med trojico. Svoj hobi, fotografijo, je vnesel tudi v svoj šport in s fotoaparatom ter kamero na čeladi snema in slika tandeme ali večje formacije padalcev v prostem padu. Navdušuje se nad ekstremi v padalstvu. Prvi pri nas je skakal s skysurfom, zdaj pa preizkuša Wing-man padalski kombinezon, ki s svojimi krili prosti pad spremeni v letenje in ima z njim že nekaj norih načrtov.

Kako ste se sploh odločili za tandemske skoke in snemanje vsega tega v zraku?
Tandemski skoki so dokaj nova zadeva na padalski sceni. Z njimi je možno padalstvo kot šport predstaviti širšem krogu ljudi. Padalstvo je po medaljah iz svetovnih prvenstev ali večjih tekmovanj eden najuspešnejših športov v Sloveniji kljub temu, da imamo registriranih samo okoli 300 padalcev, pa še to večino rekreativcev. O padalcih in njihovih uspehih se ve zelo malo, ker se malo pove ali napiše v medijih. Nekako smo zapostavljeni; s tandemskimi skoki pa se da to malo popraviti, privabiti mlade in jih navdušiti za ta šport, ali pa pridobiti sponzotje, kar bi bilo če, če bi bili medijsko bolj podprti. Se pa da s temi skoki tudi nekaj zaslužiti in tako financirati treninge in tekmovanja.

Ko smo že pri tekmovanjih, koliko trenirate in kakšni so vaši treningi?
Veliko ljudi misli, da je padalstvo šport pri katerem ni fizičnih naporov, a se motijo. V zadnjih sezonah naredimo približno 900 skokov letno, na dan od 6 do 12, odvisno od tempiranja forme. Tu je še veliko dela v posebnih simulatorjih in sistemih na tleh, veliko je video analiz, saj tekmujemo v dveh klasičnih disciplinah (skoki na cilj in figurativni skoki), skupinskih likovnih skokov, čez zimo pa še v paraskiju (kombinaciji skokov na cilj in veleslaloma). Da zdržiš vse treninge in še tekmovanja, ki za razliko od drugih športov trajajo dalj časa (od 3 do 7 dni), moraš biti zelo dobro fizično in psihično pripravljen. Imamo podobne kondicijske treninge kot smučarji, le malo prilagojene, saj ne potrebujemo toliko mišične mase kot oni.

Vse to pa vam pomaga tudi pri tandemskih skokih?
Ja, seveda! Če v prostem padu preživiš okrog 3 ure na leto, obvladaš telo v zraku zelo dobro, kar je pomembno pri tandemih, saj se moraš včasih zelo potru­diti, da popravljaš napake, ki jih s položajem telesa, rok ali nog, dela potnik pred tabo. Prav ti pridejo tudi izkušnje iz skokov na cilj, saj znaš bolje oceniti moč in smer vetra ter ostale vremenske pogoje. S tem je tudi pristanek zelo natančen in mehak, poleg tega pa potrebuješ kar nekaj moči v rokah, saj vodenje velikega padala, z dvojno obtežitvijo ni ravno mačji kašelj.

Lahko vsak padalec popelje s seboj še koga na skok?
Ne. Pogoji za pilota tandema so točno določeni. Biti moraš učitelj padalstva, imeti vsaj 800 skokov ter dve uri in pol prostega pada. Opraviti moraš teoretični del s testi in praktični del tečaja, ki zajema skoke s 'tandem-mastrom' in kasneje še nekaj skokov s padalcem, ki ima športno dovoljenje. Šele potem lahko nase pripneš potnika. Pa tudi vsako padalo ni primerno: tandemi so posebna, večja padala, ki so narejena za take obremenitve. Material in vrvice so večkrat predimen­zionirani, tako kot tudi sistem vezi, šivi in karabini. vse ročice na padalu pa so podvojene. Rezervno padalo je enako veliko kot glavno, kar pri ostalih padalih ni v navadi. Potem sta tu še varnostna avtoma­ta na obeh padalih, ki v primeru, da je na višini 800 metrov hitrost padanja preveli­ka, sprožita mehanizem in odpreta rez­ervno padalo. So pa zelo dragi in jih vsi ne uporabljajo, ker niso obvezni. Midva jih na svojih padalih imava in faktor varnosti je tako res večkraten. Poleg tega pa moraš po določenem času padalo in avtomate poslati proizvajalcu, da jih testira, pregleda ter izda dovoljenje za nadaljno uporabo.

To pomeni, da je za varnost dobro poskr­bljeno?
Da, veliko pa je odvisno tudi od pilota tandema. Njegova 'uskakanost' in izkušenost sta ključnega pomena. Biti pa moraš tudi malo psihologa, potnika oceni­ti, ga mogoče včasih sprostiti na tleh ali v letalu, kdaj pa se zgodi celo, da koga ne vzameš na skok. Potnika med pripravo opazuješ in se z njim pogovarjaš, če oceniš da je potencialno nevaren, je bolje pozročiti malo slabe volje ali zamero, kot pa v nevarnost spraviti oba. Nekateri za pogum pred skokom zvrnejo kakšen kozarček preveč, takih tudi ne peljem v letalo. Tu pa je pomemben še dogovor s kamermanom; kakšen bo odvoj iz letala, kaj bova v prostem padu počela in kakšne so želje potnika. Pomembno je tako za varnost, saj se kamerman med skokom približa tudi na meter ali manj, kar ni tako enostavno, kot tudi za nekakšen scenarij, da so posnetki dobri in je potnik z njimi zadovojen.

Kako pa izgleda biti air-cameraman?
Ni lahko, vendar v tem zelo uživam. Pomembna je kakovost opreme, da so pos­netki že sami po sebi tehnično dobri. Jaz uporabljam digitalno kamero in klasičen fotoaparat s širokokotnimi objektivom, ki omogočijo posnetke od zelo blizu. Objektiva kamere in fotoaparata morata biti v isti osi in naravnana z merkom, ki ga imam pred desnim očesom, tako da ves čas vem kaj snemam in slikam. Kamera teče ves čas skoka, fotoaparat pa sprožim s stikalom v roki, kadar imam občutek, da bo posnetek dober. Potem poseben kom­binezon s krilci, ki jih odpiram ali zapiram in s tem večam ali manjšam upor ter s tem hitrost in tako lahko slikam iz različnih kotov. Treba je še gledati na to, da za ceno dobrega posnetka s svojim letenjem ne ogrožam tandema. Vse to pa ni možno, če v zraku res nisi doma in nimaš veliko izkušenj. Skokov s kamero imam zdaj nekaj čez 450.

Kakšne pa so reakcije ljudi pred in med samim skokom?
Spremenljive ali različne. Nekateri so že na tleh malo živčni ali postanejo šele v letalu, nekateri to pokažejo, drugi skriva­jo. Tisti, ki pravi, da ga ni čisto nič strah pa ni najbolj odkrit, saj je normalno, da te pred prvim skokom vsaj malo 'stisne'! Skoraj vsak pa se v zraku sprosti in uživa. Še nikomur ni bilo žal, da je skočil. Nekateri si dokažejo, da si upajo storiti nekaj ekstremnega, nekateri potrebujejo injekcjjo adrenali­na, sprostitev ali pa šok terapijo. Veliko športnikov (alpski smučarji in skakalci) pa te skoke uporabljajo za psihološki trening brezkompromisnosti, da se pri­vadijo hitrosti, ali pa da občutijo zrak, to zadnje velja bolj za smučarske skakalce.

Kako pa izgleda sam skok?
Skok se v bistvu začne že na tleh, 20 minut pred odhodom v letalo. Preverimo avtomate in ročke na padalu, višinomer in "dytter", posebno napravico, ki zapiska na višini, ki jo določimo. Potnika oblečemo v kombinezon in ostalo padal­sko opremo, pripnemo ga v sistem vezi, pojasnimo, kako naj bi skok potekal, kakšen položaj telesa je v prostem padu pravilen, seznanimo ga s padalom in podobno. Če ima željo izvesti kakšno akrobatsko figuro, mora to vedeti tudi kamerman, da bo na to pripravljen in se dogovorimo za znak, saj moramo odskočiti hkrati. Sledi simulacija "exita" na vratih letala, da se potem pred skokom potnik pravilno postavi na vrata in je odvoj izveden v pravilno smer. Ko letalo poleti, kakšnih 20 minut lahko uživaš v razgledu, potem pa da pilot leta­la zvočni ali svetlobni znak, kar pomeni: 2 minuti do odskoka! Še enkrat preveri­mo ročke na padalu, sistem vezi na pot­niku in ga s karabini ter pasovi pripnemo nase. Naslednji signal pomeni, da smo nad odskočiščem. Najprej se iz letala poženejo solo padalci ali pa padalci v večjih formacijah, saj oni padala odpirajo nižje, kot je predpisano za tandem, potem pa se na vrata postavi kamerman in spleza na bok letala obrnjen proti tandemu, tako da je posneta vsaka sekunda prostega pada. Ko je pripravljen, dobi znak, in se odrinemo iz letala. Začne veljati zakon gravitacije, hitrost naglo narašča, šumenje postaja bučanje in med vsem tem naredimo še kakšno salto ali zavoj. Po desetih sekundah odpremo majhno, okroglo stabilizacijsko padalce. Brez njega bi hitrost noro narasla čez 300 km/h in vsako napako potnika bi bilo še težje popravljati. Kamerman je ves čas nekje blizu, spodaj, zgoraj ali pa čisto pred potnikom, da pos­name izraz na obrazu in razširjene oči. Med letenjem naredimo še eno kontrolo, če so ročke na mestu in ves čas opazujemo višinomer. Na višini 1500 metrov zapiska "dytter", kamermanu damo znak, da naj v trenutku odpiranja ne bo nad nami in potegnemo ročko. Stabilizacijsko padalce se sprosti in iz sistema potegne glavno padalo. Kamerman leti s hrbtom proti zemlji in posname tudi to, njegova hitrost ostaja ista, najina pa v nekaj sekundah pade praktično na nič, zato veliko ljudi vpraša, če te, ko odpiraš padalo, 'fejst' potegne gor? Konec prostega pada, a ne konec užitkov! Pilot vam ponudi komandne ročice padala in lahko ga poskusite usmetjati sami. Tisti, ki želi opazovati okolico iz ptičje perspektive, brez trdne podlage pod nogami, bo užival še dobrih 5 minut. Če pa si želite še malo adrenalina, se v strmih zavojih zavrtite proti zemlji, vendar le do višine 500 metrov, kjer se začne pristajalni manev­er. Tega ne priporočam Ijudem s slabim želodcem. Zdaj je treba opazovati veter in druge padalce v zraku, saj se skok konča šele, ko smo na tleh. Po pristanku je marsikdo na majavih nogah in še pose­di v travi, da se razburjenje malo poleže, kolena pa so še nekaj časa mehka. Vsak potnik dobi po skoku diplomo, slike in video kaseto pa dobi v nekaj dneh po pošti, če se je seveda odločil za to. Veliko jih je tako zadovoljnih, da počakajo na konec skakanja in potem z nami nazdrav­ijo. Ti ponavadi pridejo še kdaj, se s padalstvom začnejo ukvarjati rekreativno ali pa pripeljejo prijatelje, ki želijo skočiti...

Za informacije za skoke, pokličite:
041/682252 - Matjaž
040/682254 - Domen
041/686829 - Gorazd