Kljub temu, da mu je deska razsekala brado, še vedno trdi, da surfanje ni nevaren šport. In v njem še vedno neizmerno uživa. ‘Ima pa surfanje eno ful dobro stvar – karkoli se naučiš, ali je to prvič dvignit jadro in se odpeljat 20 m ali pa je to dvojni salto, v vsaki stopnji je neizmeren užitek. In lih to je tisto, kar te žene naprej.’In tako je šel Tine Slabe naprej in naprej, vse do naziva državnega prvaka ter do prvega in edinega profesionalnega deskarja v Sloveniji. In vse to na lastno pest.

Trenerja nimaš. Pokazali so ti prve korake, naprej pa si bil prepuščen samemu sebi. Kakšna je bila tvoja surferska pot?
Začel sem v osnovni šoli, ker ni bilo poleti nič za delat. Šli smo v Žusterno, kjer so nam pokazali prve korake, nato pa smo se s prijatelji učili med sabo. Kasneje sem ta šport vzljubil in ob študiju vedno več surfal. V mojem športu ni trenerjev, ker ni finančnega ozadja. Sicer obstaja vse - svetovni in evropski pokal, svetovno prvenstvo. V jadralni zvezi ni ravno hude podpore, sam sem za vse. Uradni prevod ‘wind surf’ je namreč jadranje na deski. To je še iz zgodovine, ko je bil surf bolj podoben jadrnici; šlo je za veliko dilo z jadrom, ki se je počasi premikala. Surfanje je še vedno ena od panog med jadralnimi športi, tako kot so laser, evropa, optimist. Je tudi olimpijski šport.

Je to nevaren šport?
Čelado nosim samo pri eni disciplini, kjer je obvezna; to je super X, kjer jih starta osem naenkrat in se surfa čez ovire na morju; tekmuje se kdo bo prvi prišel do cilja z določenimi elementi in preskoki. Po eni strani je nevarno, ampak če veš, kaj počneš, ni. Moraš se zavedati svojih sposobnosti in nesmeš siliti v prevelike stvari. Dosti bolj nevarno se je vozit od Kopra do Ljubljane. (smeh)

Baje si bil v Avstraliji pod valom 30 sekund, kar se ti je zdela cela večnost in si kar tla poljubil, ko si bil spet na kopnem.
To ni bilo z jadrom. To je bilo z dilo, ko sem šele prvič šel na prave 4, 5 metrske valove. In ko te val zmelje v nepravem trenutku in te potegne v centrifugo, si pod vodo tudi 30 sekund. Ko sem prišel ven, sem bil vesel, da sem še tu. Čeprav zdaj, ko gledam nazaj, ni bilo nič hujšega. Ampak takrat vem, da mi je bilo hudo. Vrgel sem se v nekaj, kar nisem vedel, kako deluje.

Kakšna je razlika med deskanjem z jadrom in brez njega?
Razlika je ogromna. Kot da bi rekel košarka in nogomet, čisto drugi šport.

Kako nastanejo valovi?
Ja, to je pametno, da vedno povem v intervjujih v Sloveniji, ker imajo ljudje predstavo, da val nastane zaradi vetra, pa ni tako povsod po svetu. Swell je valovanje morja zaradi tokov, premikov, zaradi neviht na odprtem morju. Ti valovi potem prepotujejo dolge razdalje, se zaletijo v obalo ali ob koralni greben in se lomijo. Pravega slovenskega prevoda nisem našel. Mi teh valov nimamo in zato tudi nimamo slovenskega izraza. Ljudje tudi mislijo, da so valovi iz tiste smeri, iz katere piha veter. Ampak temu ni vedno tako. Swell lahko pride iz zahoda, veter pa piha iz juga. To je situacija, ki je pri nas ne poznamo. Ampak ravno ti valovi so za nas idealni.

Pogosto rečeš: ‘Ni bilo vetra, tekma je bila odpovedana, smo se pa noro zabavali.’
(smeh) To se pogosto zgodi na mestih, kjer je veter vprašljiv... recimo, da približno 30% tekem odpade. Zgodilo se je že, da sem letel na Črno morje in na koncu ni bilo vetra. Zabava je definitivno del mojega športa. To je v bistvu šport, ki ima tudi lifestyle zraven in k temu lifestylu sodi tudi zabava.

Si kdaj razmišljal, da bi se preselil v ZDA ali Avstralijo?
Seveda sem razmišljal. Vsako zimo se za 3 mesece preselim dol. Da pa bi se tja preselil za stalno, se mi ne bi splačalo, ker so poleti tekme večinoma v Evropi in bi bilo finahnčno predrago, če bi neprestano letel iz tam. Zdaj delam nekakšen kompromis, ni pa izključeno, da se bom v prihodnosti preselil tja.

Kako tvoja jadra potujejo? Tudi izgubljajo se, kajne?
To je najslabši del mojega življenja. Vedno sam potujem s svojo opremo; to je približno 120kg opreme v eni ali dveh torbah, ki so velike 2,5m. To nosit po letališčih je nočna mora. Obleke sicer vedno zminimiziram na najmanj, ker večinoma potujem v tople kraje. Vedno se poskušam zmenit, da pride do neke fiksne cene ne glede na kilograme, a je to vedno stvar pogajanja s stevardeso, kjer se čekiraš. Meniš se do 45 minut, da zbiješ ceno in jim poskušaš razložit kaj počneš... In potem še izgubijo jadra. (smeh)

Je res, da se dekleta prej naučijo osnov?
Tako je... (smeh) punce so vedno bolj poslušne kot fantje, ker se malo bolj bojijo, zato ponavadi prej osvojijo osnove. Fantje pa hočejo vse po svoje, na silo, in to ne gre. V surfanju ni nič na silo, vse temelji na tehniki. Tudi punce tekmujejo v vseh disciplinah, a ločeno. Žensk je malce manj na tekmovanjih, a se približujejo moški konkurenci.

Kakšne so denarne nagrade na tekmah?
Na evropskem pokalu imamo tri nivoje tekem, to je 5000, 10.000 in 20.000 evrov. Denar se razdeli med prvih 16 tekmovalcev po določenem procentu. Če si na 20.000 evrov vredni tekmi peti, potem dobiš okoli 1000 evrov. Na svetovnem pokalu je denarni sklad približno 30.000 evrov, zmagovalec dobi 11.000.

Ti ta denar povrne stroške; ti še kaj ostane? Se sploh splača surfat?
Finančno ne. Če bi lahko izbiral, bi samo surfal, ampak če si hočem to pokrit, moram iti na tekmovanja, kar zahtevajo tudi sponzorji. Niso mi v breme, hkrati pa mi niso niti v užitek. Moj cilj so druge stvari – videt eksotične kraje, surfat najbolj eksotične valove na najbolj norih destinacijah. Ampak potem s sponzorskim denarjem, tekmovanji in vsem skupaj finančno pokrijem svoje življenje. Na koncu leta pa nimam nič, pozitivno nulo.

Nekje sem prebrala, da po tekmovanju rad še kakšno urico sam surfaš. Zakaj?
Po vsaki tekmi surfam zase, da dam vse ven in se pripravim na novo tekmovanje. Dostikrat se zgodi, da končamo tekmo v nedeljo zvečer na Kanarskih otokih, čez noč letimo in v ponedeljek popoldne začnemo tekmo v Belgiji. In če tega ne bi naredil b i . . . Tudi če sem porazno tekmoval na Kanarih, se moram dvignit in na naslednjem tekmovanju spet tekmovat na polno; prav zato še eno uro surfam. To je moj način relaksacije. Pač nimamo športnega psihologa, veliko si pomagamo prijatelji med sabo. Tekmovalci smo večinoma na morju, na obali pa smo največji prijatelji, ker moremo biti. Zgodilo se je, da sem šel 1. maja
od doma in se vrnil 1. septembra. V tako dolgem času ima vsak v glavi milijon vprašanj in rabi neko oporno ramo.